Cane Corso je neposredni potomec starih rimskih molosov, imenovanih »canis pugnax« in predstavlja lažjo različico molosa, katera se je uporabljala za lov na velike divjadi ter kot »pomožni bojevnik« v vojnah v srednjem veku. Stoletja je bil dragocen spremljevalec Italikov, ki so ga uporabljajo za zaščito lastnine in živine, za lov in osebno obrambo. Njegovo ime naj bi po vsej verjetnosti izhajalo iz latinske besede "Cohors", kar pomeni, stražar, zaščitnik.

Po nekaterih trditvah pa to ime izhaja iz italijanskega »južnjaškega« dialekta. »Corso« naj bi v dialektu pomenil »močan, robusten in možat«. Z besedo corso naj bi označevali moškega s temi značilnostmi.

Pasma je med 1. in 2. svetovno vojno skoraj izumrla. Vendar se je skupina privržencev te pasme v 80-ih letih 20. stoletja odločila ki se je odločila rešiti pasmo pred izumrtjem. Prvi standard pasme je napisal leta 1973 dr. Antonio Morsiani. Društvo ljubiteljev te pasme postane član E.N.C.I. leta 1983, 20. Januarja 1994 je E.N.C.I. priznala to pasmo kot 14. Italijansko pasmo, 12. Novembra 1996 pa prizna pasmo tudi F.C.I.

Psa, ki sta bila uporabljena v programu obuditve pasme sta prav Dauno in Tipsi. Dauno in Tipsi naj bi dala neverjetne mladičke. Nekateri pravijo, da celo najboljše mladiče doslej.

Basir, sin Dauna in Tipsi, pa je pes, kateri je bil uporabljen, kot model prvega F.C.I standarda pasme Cane Corso.

Dauno in Tipso

Basir